Dnevnik mami Lucije, 3. del: Uvajanje goste hrane

Prvo previjanje dojenčka, prvo kopanje, prva vožnja z avtom in vozičkom, prvič v nosilki. Kar nekaj je teh prvih stvari v prvem mesecu dojenčka, ki se zvrstijo zelo hitro in komaj čakaš, da pridejo vse na vrsto. Potem pa je tu uvajanje goste hrane. Že patronažna sestra navadno omeni, da lahko pride na obisk, ko meniš, da bi bil čas za začetek uvajanja goste hrane, in to je med 4. in 6. mesecem. Nekateri začenjajo prej, drugi kasneje. Mi spadamo med zadnje. No, načeloma. 

Tako je bilo pri prvih dveh otrocih. Spomnim se, da smo pri drugem zaradi decembrskega bronhiolitisa celo nekoliko zamaknili uvajanje, saj je najboljše zdravilo za doječe otroke materino mleko. Pri Sari in Juriju sem si za pomoč pri uvajanju goste hrane priskrbela knjigo Dojenček za mizo, kjer je lepo razloženo, kdaj uvajati katero hrano, postopnost, jedilniki za dojenčka, razširjeni na jedilnik za vso družino, za več mesecev. Pri vseh treh sem živila začela uvajati po tej knjigi, le da sem hitreje v dnevno rutino uvedla tudi večerjo. Pri prvih dveh sem hrano skuhala nad soparo, jo pretlačila z vilico, da je ostal gostljat obrok, nikoli pa hrane nisem pasirala. Ko sem prvič spasirala obrok z mesom, sem namreč ugotovila, da hrana dobi malo drugačen okus in mi je tisti, samo pretlačen, ljubši.

Sara in Jurij sta že velika sestrica in bratec, ki nemoteno jesta, kar dobita predse. Načeloma :). Seveda pridejo obdobja, ko kar naenkrat ne marata ali korenja ali graha ali česa tretjega. Vztrajava, da vsako hrano vsaj malo pokusita, ni pa treba pojesti do konca, če jima nekaj ni všeč. Edino z rdečo papriko sem obupala ... Preprosto jima ni všeč okus, konsistenca.

Uvajanje goste hrane pri Hani

Hana je na začetku te poti. Začelo se je povsem iznenada, ko se je pri njenih dopolnjenih petih mesecih na mojem seznamu TO DO nabralo več dodatnih obveznosti, ne pa kljukic, kot bi si želela sama. Bil je dan, ko ji ni bilo nič v redu. Jaz nisem bila v redu, živčna zaradi prej navedenega razloga – seznama TO DO. Jaz tečkasta, ona razdražena. Podojila sem jo enkrat, pa čez pol ure spet. Pa čez petnajst minut spet. Ne bom pozabila občutka, ki se je spustil čez celo moje telo: ne morem je nahraniti, nimam dovolj mleka. Vedela sem, da če bom dodatno vznemirjena, bo ona še dvakrat bolj. Hvaležna za bučko z domačega vrta, sem ji jo pripravila, poiskala mini žličko, ki jo imamo v predalu shranjeno za prve mesece uvajanja hrane. Hano sem vzela v naročje in ji ponudila bučko. Malo po malo, čisto majhne koščke njenega prvega zelenjavnega obroka. Malo spakovanja, malo pljuvanja, pa spet mlaskanja v njenih ustecih. In zadovoljstvo. Moje, njeno. Da sem se znala odzvati na trenutek, za katerega si nisem mislila, da bo prišel tako nepričakovano.

Prvi, drugi, tretji dan. Po kar nekaj dnevih uvajanja GH: Sara prehlajena, Jurij zdrav, a je zaradi lažje organizacije prav tako ostal doma. »Full house«. Zvečer možu ponosno povem, da smo se imeli prav luštno. Da sem precej utrujena od letanja od enega nosu do drugega nagajivca, ki ima presežek energije, in do tretje, ki mora preprosto spati in jesti. Da smo kuhali, pekli, da sem naročila med in obesila dva stroja cunj in … da grem kar spat z otroki :). Tisti dan sem Hano polno dojila in za gosto hrano je sledilo 14 dni pavze, saj je tudi Hano ujel Sarin prehlad. V tem času sem dobila vprašanje, ali uvajamo GH po metodi BLW, in suvereno sem odgovorila, da imam rada čisto pod mizo. Potem pa je prišel ponedeljek, ko je Hana dopolnila šest mesecev, in bil je čas za nov začetek. V tem času je Barbi (@barbiinmatic) na Instagramu na profilu @pikarije objavila kar nekaj strokovno podkrepljenih priporočil, zakaj je za senzorično učenje otroka tako zelo pomembno, da hrano tipa, poizkuša jesti večje kose – torej hranjenje po metodi BLW. Dvakrat sem globoko vdihnila in izdihnila, skuhano položila pred Hano in le opazovala, koliko dela si je dala, kako veliko je pravzaprav pojedla in seveda tudi, kakšen ustvarjalni nered ji je uspelo narediti okoli sebe. 

Zavedam se, da se bom morala precej poglobiti, da usvojim recepte, ki bodo primerni za metodo uvajanja goste hrane, ko bomo doma in bo to mogoče. Ko bova zdoma, pa bo dobila hrano, kakršno sta dobivala njena bratec in sestrica. 
Želim si biti prilagodljiva; se držati ene, začrtane poti, a biti obenem odprta za spremembe, možnosti dneva, ki se zapelje popolnoma drugače. So stvari, ki se jih da prilagoditi glede na življenjsko situacijo, in tiste, od katerih z možem ne odstopava in se nanje medsebojno opominjava. Trudimo se, da tisti, ki smo doma, skupaj sedimo za mizo in jemo, pa naj bo to glavni obrok ali malica. Kadar jemo, jemo. Na mizi ni knjig, drugih igrač (ki nas vsake toliko gledajo s sosednje komode) in ni telefonov (televizije nimamo). Ne želiva distraktorjev, ampak kakovosten čas drug z drugim. Že tako ali tako dan prevečkrat zdrvi mimo nas, naj bo vsaj čas ob mizi namenjen drug drugemu, pogovoru o dnevu, preteklem in tem, ki je pred nami.  

Lucija je mami dveh deklic in sinčka in Filipova žena. Vsak mesec bo z vami delila zapis o pestrem družinskem življenju. Pisala bo zapise, ki so vezani na materinstvo, čeprav se zaveda, da je pomembno, da je uresničena najprej kot ženska, šele nato kot žena in mami. Velik del njenega življenje predstavljata tudi glasba in aktivno preživljanje časa v naravi, ter dobra kava v kvalitetni družbi.

Foto: osebni arhiv