Gibalni razvoj otroka se začne že v maminem trebuščku

Ženska se med nosečnostjo spreminja telesno, energijsko in miselno. Pravi čudež je, kako je narava poskrbela za celovito pot razvoja od spočetja do rojstva. Poskrbela je, da procesi spreminjanja v vseh odsekih potekajo spontano, kot bi jih nekaj gnalo naprej, nekakšna življenjska vitalna sila. Pri teh procesih lahko nosečnica sodeluje sama s tem, da prisluhne, kaj ji sporočajo in v kaj jo vodijo vsa dana čutila. Ob tem mora usmeriti pozornost v dogajanja, ki jih dejansko z gibanjem tudi izvaja.

Usmerite pozornost na gibanje ob vsakodnevnih opravilih

Nosečnica mora biti pozorna že na preprosto gibanje z namenom, da nekam pride, se premakne, nekaj uredi in tako ali drugače komunicira z okoljem. Pomembno vodilo v zadnjih mesecih nosečnosti je sposobnost nosečnice za čim bolj lahkotno ali neokorno premikanje ob povečani telesni masi. Življenjska vitalna sila je poskrbela, da se ustroj ženskega telesa giba po povsem naravnih zakonih biomehanike.

Gonilna sila gibanja izhaja iz medenice. Nosečnica mora zato spoznati gibe medenice, jo stabilizirati in z zavedanjem usmeriti pozornost na smeri gibanja iz medenice. S tem pripomore k zmanjšanju nosečniških in poporodnih bolečin. Bolj kot vaje za moč in ponavljanje cikličnih aktivnosti je za nosečnico bistveno spoznavanje in zavedanje gibanja medenice.

Načela gibanja nosečnice prenesite tudi v rokovanje z dojenčkom

Z zavedanjem življenjske vitalne sile in naravnih zakonov biomehanike, po katerih se nosečnica naravno in avtomatsko giblje pri vsakdanih opravilih, lahko uvidimo povezavo smiselnosti takšnega in obenem edinega mogočega premikanja s pomembnostjo dviganja in spuščanja dojenčka po enakih načelih. Mehki krožni gibi, ki vodijo obraz oz. nos k tlom, omogočajo izrabo naravnih vitalnih funkcij za aktiviranje optimalnih danih poti razvoja malega človeka. Spomnite se, kako ste zmogle oz. zmorete v zadnjem trimesečju vstati ali se uleči. Pozorno opazujte, kako vam zares ustreza in ali vam je omogočeno premikanje med samim vstajanjem in usedanjem. Kakšno premikanje in v katerih smereh vam ustreza? Spomnite se, da se pravzaprav nikoli ne morete in se tudi niste dvignile, recimo, iz postelje naravnost gor, da bi vstale. Glava pravzaprav pride zadnja na posteljo, ko ležete, in zadnja, ko vstajate.

Ugodne smeri gibanja in premikanja dojenčka vplivajo na možganski razvoj

Mogoča linija potrebnega premikanja nosečnice v smereh vstajanja je vitalna osnova aktiviranja zdravega razvoja novorojenčka. S tem centralni živčni sistem uskladi energijsko napetost možganov, ki se usklajuje popolnoma spontano zaradi evolucijske dediščine človeškega genoma in gravitacije. Da to kar najbolj izrabimo oz. da dopuščamo spontano delovanje, je zelo odvisno od tega, kako dojenčka takoj po rojstvu prijemamo, ga prelagamo, držimo in mu nudimo oporo.

Smeri dviganja, odlaganja in prelaganja dojenčka predstavljajo živčnemu sistemu smerokaz aktivacije razvojne kapacitete ali danega potenciala. Ta potencial se kaže v izrabi naravnega procesa sinaptogeneze. To je proces tvorjenja številčnosti sinaps ali mreženja povezav v možganih. Večje je število ustvarjenih povezav in večja je mreža prepletenih sinaps, bolj se je izrabil dani razvojni potencial oziroma razvojna kapaciteta.

Prav v ta proces mreženja se starši lahko vpletamo s poznavanjem in zavedanjem pomembnosti smeri gibanja in premikanja svojega dojenčka. Ugodne smeri gibanja so tiste, pri katerih otrokov nos med dviganjem in spuščanjem gleda proti tlom. V teh smereh glave ni treba držati.

Kakšni so pravilni prijemi za premikanje dojenčka?

Togi prijemi dviga naravnost gor ali delno na bok ob tem, da je nos usmerjen navzgor, sprožajo morojev refleks, ki je pravzaprav znak neugodne smeri, ki jo centralni živčni sistem zaznava kot padanje, čeprav podpiramo glavo. Ob tem se aktivirajo mišice vzravnalke povsem spontano, mišice upogibalke pa so v težki poziciji tega položaja in zaradi še ne vzpostavljene mišičnega nadzora ne morejo potegniti brade navzdol, čeprav ljubeče in nadvse skrbno držimo otrokovo glavo.

Potrudimo se otroka odločno, mehko in obenem čvrsto objeti z dlanmi okoli rebrnega loka, ob tem pa s prsti ne stiskajmo skupaj, ne držimo tik pod pazduho in ne okoli lopatic ter ramen, saj s tem preprečimo optimalno organizacijo okostja, mišice pa se ne morejo primerno oživčiti in razviti funkcionalnosti povezav, ki usmerjajo nastajanje vzorcev našega delovanja.

Človeško telo ve, kaj mora storiti za svoj optimalni razvoj, zato mu prisluhnimo in omogočimo življenjski sili spontano pot razvoja, ki je dana z evolucijsko dediščino.

Andreja Semolič, prof. šp. vzg, mednarodno certificiran praktik Feldenkrais® metode